Ena najatraktivnejših gostiln na Gorenjskem

Ena najstarejših gostiln na Gorenjskem še iz časa Napoleona.

Gostilna Benedik po domače pr Primaš je tesno povezana s sitarsko obrtjo v Stražišču. Izdelava sit se je pojavila v 16.stoletju. Ko so lastniki obsežnegagospodstva Freisinški škofje opustili vinogradništvo na Šmarjetni gori in prenehali s pridvornim gospodarstvom, so številni Strašani ostali brez možnosti za preživetje. Od 11. do 13. stoletja so škofje naseljevali Bavarske kmete, da bi gospodstvo prinašalo dobiček. Razdelili so zemljišče na kmetijske enote imenovane hube in kasneje kmetije. Kmetovanje ni prinašalo dovolj hrane za preživetje. Strašane so prizadele tudi druge nadloge, kuge, lakote, borbe fevdalcev za omenjene posesti, predvsem pa dajatve v srednjem veku. Ker se je število prebivalcev povečalo, so kmečka gospodarstva gradila skromne lesene hiše za sorodnike, ki niso bili udeleženi pri dedovanju kmetij. Tako je nastal sloj kajžarjev, ki se je naselil v zgornjem delu vasi. Meja med revnejšim delom vasi in kmetijami je potekala od cerkve svetega Jerneja proti sveten Joštu. ( današnja Pševska cesta). Čeprav so se kasneje pojavile kmetije tudi v tem delu, je ostal kajžarski del vasi strogo ločen do 20. stoletja. Zato ni čudno, da so se kajžarji oprijeli sitarske obrti, ki je pomenila skromno življenje. V zimskem času so delali sita tudi na kmetijah. Več o sitarski obrti najdete v knjigi Stražiše pa Strašan.

Gostilno Benedik torej postavimo v sitarski del vasi. Ker je bila edina v tem delu, ( na kmečkem koncu so bile štiri), je bila pomembno zbirališče sitarjev. Predpostavimo, da je bil obisk sitarja v gostilni na kmečkem koncu nevarno doživetje še v začetku 20. stoletja. Kmečki fantje in gospodarji so vsiljivca izzivali in včasih celo pretepli.

Gospodarsko in bivalno poslopje je nastajalo za potrebe dejavnosti, zato je zelo razgibano s številnimi podaljški in različnimi nakloni streh. Kljub številnim spremembam, dozidavam, so lastniki ohranili zgodovino kmetije. Tako nas zgradba opozarja na tri obdobja: božjo pot na svetega Jošta, na prihod Francozov v naše kraje in na drugo svetovno vojno.

Gostilna leži nad potokom Trenčo, ki je nekoč pomenila tudi prometno žilo. Tako kot vsaka sitarska hiša, je imela tudi ta spredaj vhod in izhod na zadnji strani hiše. Ker je na hribu, je bil izhod nadstropje nižje. Na zadnjih spodnjih vratih je naslikan Francoz, ki je nastal ob prihodu Francozov v naše kraje v letu 1813. Domnevamo, da je bila že takrat v hiši gostilna, oziroma so v njej že točili pijačo.

Francoze so naši predniki predstavili na šaljiv način predvsem na panjskih končnicah. Znane so končnice, ko Kranjica ziblje Francoza. V Stražišču so ohranili poslikavo francoskega grenadirja v vsej svoji opravi narisanega na vhodnih vratih. To je edini do sedaj znani način smešenja Francozov pri nas.

Pojav Francoza na vratih lahko povežemo z navado v Stražišču. Imena revnih sitarjev, ki niso mogli plačati zapitka ali drugega dolga, so bila napisana na vratih. S črticami je bil označen njihov dolg. Še med vojnama, "je vožnja na vratih" pomenila sramoto za vso družino.

V letih 1730 do 1760 je bila na svetem Joštu božja pot. Začela se je na Kalvariji pri treh križih. Ker je bilo Stražišče je bilo prepreženo s številnimi potoki, ki so se stekali iz Šmarjetne gore in svetega Jošta, je romarska pot tekla po robu Šmarjetne gore pod posestvom gradu Schrotenthurn, skozi Stražišče. Strašani so jo označili s številnimi znamenji. Z vdolbinami na robovih hiš, kamor so postavili svetnika ali svetnico.

Poslikave, ki jih najdemo na omenjeni hiši so pomenile mogočnost kmetije. Freska v lepem baročnem okvirju nam prikazuje svetega Jošta, ki z roko kaže smer poti,ob njem sta naslikani cerkvi na svetem Joštu in Šmarjetni gori, pod njima je Šempeterska graščina.

Potok Trenča je velikokrat poplavljal. Lastnikom je onemogočal nemoteno delo sitarske obrti, trgovine in obratovanje gostilne. Postopoma so dograjevali stavbo in jo prilagajali namembnosti.

Izkoristili so strmino terena. Spodnji del kleti so nadgradili s hlevom. Nanj so postavili leseno hišo. Kasneje so nad hlev nadzidali prostore, ki so omogočali trgovino s siti. Pred I. svetovno vojno so za potrebe gostilne nad vhodom razširili kuhinjo, ji dodali večji prostor s kmečko pečjo. Z oboki so okrasili nov vhod iz zgornjega travnika. Med vojnama so dozidali še en prostor imenovan salon. Uredili so prostor za trgovino. Po II. svetovni vojni so razširili salon in nad njim zgradili stanovanje. Tudi prostori nad hlevom so spremenili namembnost v stanovanje. Prostori za trgovino so omogočili razširitev kuhinje. Ko so opustili kmetovanje, so uredili obokan hlev in pridobili še en prostor za gostilniško dejavnost. Pokrili so letni vrt, ki zagotavlja domačnost v idiličnem vaškem okolju. Tako najdemo zgradbo v današnji obliki.

Novo podobo so dobila tudi okolica. Staro sitarsko hišo so 1969 leta podrli in na njenem mestu zgradili kegljišče, ki danes ni več v ponudbi. Stara hiša nasproti gostilne je po vojni služila za stanovanja. Kasneje so jo preuredili v sobe za goste. Balinišče na dvorišču se je moralo umakniti parkirnim prostorom.

Gostilna Benedik je ohranila ime po mogočnih prednikih. Ker je družina po II. svetovni vojni izgubila moškega potomca, sta kmetiji in kasneje samo gostilni gospodarila priimka Rutar in danes Mihelič.

Rodbina Benedik je sorodstveno povezana z vsemi Benediki v Stražišču. Iz nje izhajajo Graparji, Matevževi, Poklukarji, Joštarji, Puklovi in seveda Primaži.

Po do sedaj ugotovljenih prednikih se je BOŠTJAN Benedik rodil leta 1745 na Šmarjetni gori. Poročil se je z Mino Žan. V zakonu sta se rodila sinova Primož in Jakob.

PRIMOŽ, rojen 1770 se je poročil z Nežo Bajželj. Rodila mu je sinove Matevža, Jožeta in Janeza.

V Franciscejskem katastru iz leta 1827 je lastnik parcele številka 502 Matevž in ima stavbno parcelo številka 42. Dve stavbni parceli Primoža imata številko 39, 40. V njegovi posesti je še osem parcel. To nam potrjuje, da je bil Primož premožnejši od svojega brata. V vasi je bil njegov ugled tolikšen, da se je domače ime po stražiško pr Primaš ohranilo do danes.

Sin Matevž rojen 1804 se je poročil z Marijano Kristan. Rodila mu je sinove Mihaela, ki je nadaljeval rod Graparjov, Martina, ki je nadaljeval rod Poklukarjev in Jakoba.

JANEZ je rojen 1809. Poročil se je s Frančiško Hafner. Rodila mu je enajst otrok. Sin Franc je bil rojen 1838 in je nadaljeval Puklov rod. Imeli so gostilno in se ukvarjali z obrtjo s siti.

Benedikov oziroma Primožev rod je nadaljeval VALENTIN, rojen 1845 leta. Poročil se je z Marijo Kalan. Rodila mu je tri otroke. Ko je 1880 umrla, se je Valentin poročil z Marijo Tratnik. Rodila je sina Franceta. Valentin je razširil kmečko dejavnost s sitarsko manufakturo, uredil gostilno in trgovino. Ko je umrl brat France Puklov, je kupil njegov del dejavnosti. Združil je kmetijo z Matevževo posestjo. Lahko rečemo, da je v času njegovega gospodarjenja dosegla kmetija in sitarija svoj višek. Uspešno delo je nadaljeval sin FRANCE, vendar je bila sitarska obrt že v zatonu. France je reševal težave, se prilagajal krizi in spremembam v vasi. V Kranju je nastajala industrija in sitarji so se množično zaposlovali. Med vojnama je bil France izjemno delaven. Bil je član številnih novo ustanovljenih društev v Kranju. Telovadil je pri Sokolu in v letu 1922 ustanovil Sokolsko društvo v Stražišču. Bil je aktiven tudi pri stražiških gasilcih. Prišla je II. svetovna vojna. Takoj se je vključil v OF in bil prvi sekretar prvega odbora OF v Stražišču. Po izdaji so ga Nemci zaprli in ustrelili kot talca, družino so izselili in zaplenili njihovo premoženje. Po vojni so se domov vrnile žena Pavla, hčeri Vera in Stanislava.

FRANCE je bil rojen 1885. leta. Poročil se je v Gradcu s sosedo Pavlo Žontarjevo, po domače Kriparjevo iz Stražišča. Rodila mu je sina Marjana, ki se je ponesrečil na Jalovcu, sina Zdravka, ki je padel v partizanih, kot borec Kokrškega odreda in dve hčeri Vero in Stanislavo.

PoII. svetovni vojni je gostilno vodila Francetova žena Pavla.Kasneje sta jo prevzela hči VERA in njen mož Edvin Rutar. Leta 1942 se jima je rodila hči MAJA, ki je nadaljevala gostinsko tradicijo.

Maja Rutar se je poročila z Mirom Miheličem iz Sodražice. Rodila sta se jima hči Savina in sin BOŠTJAN, ki danes vodi gostilno.

Matevž Oman